Nočem več biti jaz, hočem biti nekdo drug

Vsakomur privoščim, da bi se kdaj tako počutil. Toda žal ima pri meni vse, kar se zgodi lepega, zmeraj en ampak. Saj so mi kupili barbiko, ampak ji je že prvi dan odpadla noga. Saj sem zmagala na šolskem iz Vesele šole, ampak sem za državno dobila trebušno gripo. Saj se fantje ne obrnejo stran, ko me zagledajo, ampak se vame nobeden ne zaljubi. Saj nimam slabih genov, ampak so se izrazili porazno. Saj sem doživela trenutek popolnosti, ampak je bil samo v sanjah.

Pravzaprav je bilo še huje. Sanjala sem pri belem dnevu. Med reševanjem naloge za matematiko. Saj drugače nisem slaba učenka, ampak če me vprašate, kako se reče trikotniku s pravim kotom, bom napisala: Adele. Presneto. 
 

Zakaj?

Ne samo med matematiko, tudi sicer se velikokrat vprašam, zakaj sem se rodila kot Urška, ne Adele. Mislim, zakaj ne morem biti vsaj Urška, ki je kot Adele (čeprav še nikoli nisem slišala, da bi bilo katerikoli svetovni zvezdi ime tako kot meni, kar pomeni, da so me zafrknili že ob rojstvu). Zakaj nisem lepa, uspešna, nadarjena, priljubljena pri množicah.

Tudi Adele je bila nekoč … khm, okrogla, kot sem jaz, potem pa se je nekega dne zbudila v svet vitka in čudovita. Tako rekoč čez noč se je zgodila ta sprememba, če gre verjeti spletu, medtem ko se jaz že leta in leta mučim s svojim okolipasnim obročkom, ki ne samo da ne gre nikamor, ampak se me vse bolj oprijemlje. (A vidite, da ampak zmeraj vse pokvari.) Vse, česar se loti Adele, uspe, in to čisto brez pardona. Še kodri ji stojijo, kot je treba, medtem ko moje metlaste ščetine štrlijo v vse smeri. 

Ampak, ampak, ampak. Mislite, da se zaloga te besede kdaj izčrpa, če jo velikokrat ponavljaš? In ko je enkrat zmanjka, je potem življenje samo še lepo? Mogoče je vredno poskusiti. Ampakampakampakampak … (Na, zdaj se mi je pa zapletel jezik.)
 

Samo ne jaz

Dobro, dobro, razumem. Mogoče res ne morem biti kot Adele. Kot prvo, ne pojem. Hočem reči, pojem doma, ko me nihče ne vidi, ampak tista trebušna gripa med Veselo šolo ni bila nič v primerjavi z izločanjem, ki bi me doletelo, če bi morala zares stopiti pred občinstvo in odpeti katerikoli ton, ki ga določa zapis v notnem črtovju. Tudi zelooo slavna mi ni treba biti, zmerno slavna bi zadoščalo, ker sem skromna punca. Pravzaprav bi bila čisto zadovoljna s tem, da bi bila priljubljena. Vsaj na šoli, če že ne po svetu.

Eh. Če sem čisto iskrena, bi me osrečilo že preprosto dejstvo, da jaz ne bi bila več jaz. Potem bi mi bilo lažje, lepše, boljše. Biti jaz pa je tako naporno.

Poglejte recimo Polono. Športna je, vitka in nikoli je nič ne vrže iz tira. Takoj bi menjala svoj okolipasni obroček in levo ledvico za njen ploski trebuh. Samoumevno se ji zdi, da ima fanta, in s starši potujejo po svetu, čeprav imajo počitniško hiško na morju. (Pri nas je praznik, če se ati odlepi s kavča in mame tisti dan ne boli glava.)

Zlahka bi zamenjala tudi z Ano, ki ima najlepše lase in najboljši slog oblačenja. Ali z Niko, ki lahko naredi most nazaj in špago. Raje kot jaz bi bila celo moja soseda, ki je že deveti razred in se bo lahko vsak hip znebila butaste osnovne šole, ki mi greni življenje, oziroma druga soseda, ki obiskuje šolo v sosednjem kraju – tam so učitelji prijaznejši, snov pa manj zahtevna, se govori okoli. (Enkrat sem prosila mami, naj me prepiše, pa je rekla, da me ne bo. Nekako ji je uspelo povezati mojo prošnjo s trojko pri matematiki in napovedanim spraševanjem pri biologiji, zato je lahko rekla, da imajo na vseh šolah matematiko in biologijo; da ne podpira mojega »bežanja od problemov« in da »naj ne serjem«. (To sicer res izdatno počnem pred vsakim preverjanjem znanja, vendar si predstavljam, da je imela v mislih preneseni pomen.)) 

Ne boste verjeli, včasih si celo želim, da bi bila fant. Fantom je namreč bistveno lažje – recimo, ni jim nerodno, če govorijo z drugim fantom. In vedo, kaj fantje razmišljajo in kaj jim je všeč. Jaz bi dala za to desno ledvico (vem, da bi potem ostala brez ledvic, ker sem bila vprašana biologijo in sem se učila). Punce smo v tem preprostejše, ker povemo, kar mislimo, ali pa to pokažemo, medtem ko fantje brcajo žogo, ti si pa nariši, kaj jim pri tem roji po glavi. Ali razmišljajo o tem, kako lepo bi se bilo zaljubiti? Ali o tem, da se morata za srečno zvezo ujeti dve sorodni duši, pa čeprav je ena od njiju ujeta v telo z okolipasnimi obročki? Ali znajo razbrati, da sem krasna, inteligentna punca, čeprav v njihovi bližini jecljam in zardevam? 

Mogoče pa celo med ciljanjem na gol vedo, da bi raje hodili z Niko, Ano, Polono in Adele. Vam pravim, da je neznosno biti jaz – in mogoče celo z mano, kaj vem. 

Mogoče bi bila bistveno manj zmedena, če bi bila fant.
 

Pozdravljena, Adela P.

»Tok-tok, boš večerjo, khm … Adela Polončič?« 

»Ha?!«

»Na vratih ti piše Adela Polončič, uresničevanje glasbenih in športnih sanj.«

Aja, to. Sem že pozabila, da sem se v trenutkih največjega obupa pretvarjala, da sem glasbena producentka in menedžerka, v prostem času svetovna prvakinja v odbojki in žena z oskarjem nagrajenega filmskega igralca. 

»Ne, mami, ne bom večerje, nisem lačna,« sem odgovorila. 

Saj mami ni mogla vedeti, da ima Adela Polončič v predalu veliko čokolado z lešniki, ker se velika glasbena strokovnjakinja in športna asinja nikoli od ničesar ne zredi in ji ni treba večerjati polnozrnatega kruha z brokolijevim namazom.

»Adela Polončič, ha?« je ponovila mami, kot da je to nekaj čudnega. Ampak malo jo razumem, ne nazadnje mi je ona izbrala ime, s katerim si težko kaj več kot predsednica razreda. »Ko sem bila jaz tvojih let, sem sanjala, da bom postala znanstvenica, ki bo odkrila zdravilo za raka, ali astronavtka ali …«

Pogledala sem jo izpod čela. »A nisi rekla, da si zaradi sovraštva do naravoslovja skoraj pustila šolo?«

Mami je skomignila z rameni. »Že mogoče. Ampak človek lahko zmeraj sanja, ne?«

Tudi jaz sem skomignila z rameni. »Pa že.« Sploh če ti življenje opredeljuje ampak. »Ampak ti si imela srečo, da se ti je kljub temu dobro izšlo.« 

»Kako to misliš?« Mami se je zdela začudena. 

Odgovorila sem: »Hja, imaš v redu službo, tole hišo, še kar solidno zgledaš, za dinozavra, mislim, ati je še kar spodoben mož, recimo no, čeprav so njegova najboljša leta že za njim … Torej za nekoga, ki je hotel postati astrolog …«

»Astronavt,« me je popravila.

»Astronavt,« sem ponovila. »Skratka, lahko bi ti šlo bistveno slabše.«

»Misliš?« 

»Da-a.« Lahko bi recimo hodila na mojo osnovno šolo, živela v mojem telesu, se pustila upravljati mojim možganom in strmela v mojo temno prihodnost. (Tega nisem rekla na glas.)

»Zanimivo, da to rečeš …« je rekla zamišljeno. »Ker, a veš, pogosto razmišljam, kaj vse v življenju pogrešam in da bi morala bolje izkoristiti svoje … khm, potenciale.«

»Kakšne potenciale?« To me je osupnilo. Moja mama nikoli ni imela potenciala, da bi odkrivala zdravila ali blodila po vesolju. 
Videti je bila malce užaljena, ko je ugovarjala: »Vsak ima svoje potenciale.« Kadar nima argumenta, zmeraj poseže po splošni trditvi. (Seveda tudi tega nisem rekla na glas. Raje sem zamenjala temo.:)

»Kaj praviš, ali kaj podobnega sanja tudi ati?« (In priznam, hotela sem ugotoviti, pri katerem genu se je zalomilo.)

»Haa, seveda, on ima pa krizo srednjih let!« se je zasmejala mami in nato še enkrat preverila, ali ne bi Adela Polončič vendarle česa prigriznila. 

»Ne, res ne,« sem ponovila. Naj kar sama zoblje brokoli in si predstavlja, da bo zaradi tega videti kot mis Slovenije. 
 

Nekaj resničnega

Kmalu zatem je pri vratih pozvonilo. Dober dan, gospa, a gre lahko Urška ven? sem zaslišala iz spodnjega nadstropja. 

»Adeee…« je zaklicala mami, a me je na srečo katapultiralo iz sobe, še preden bi lahko dokončala moje namišljeno ime. Saj ni treba, da vsi vedo, da sem neprištevna.

Zavila sem z očmi in zavpila: »Jasno, grem!« 

Mogoče nisem Adela, niti Polona, Ana, Nika ali fant. Nisem znanstvenica, astrolo… pardon, astronavtka, kaj šele mis Slovenije. Ampak takrat, tistega četrtkovega večera, sploh ni bilo slabo biti samo Urška. Ker iz njegovih ust … Ne, ni zvenelo kot ime običajne učenke na brezvezni šoli, lastnice obpasnega obroča, metlastih las in nerazvitega posluha. Zvenelo je kot jaz! In priznam, da sem se ob tem počutila skoraj frajersko.

Stekla sem po stopnicah, spotoma vrgla nase jakno in superge in se zapodila ven, kjer je stala druščina iz soseščine. »Malo gremo naokoli, a greš z nami?« je rekel lastnik milozvenečega glasu, pred katerim se skrije celo Adele. (Dobro, malo pretiravam, Adele je kljub vsemu carica, kar zadeva tone, ampak saj razumete, kam ciljam.) 

Pokimala sem, ker sem bila preveč razburjena, da bi govorila. V hipu sem sklenila, da bom zdaj nekaj časa živela v resničnem svetu, vsaj dokler bo lepši kot sanje. Dobro, mogoče ne lepši … Vendar bistveno bolj vznemirljiv. Saj razumete, kaj mislim. Nepopolnost pač ponuja veliko priložnosti za koriščenje potenciala … In možnosti za napredek … (Na, pa so se mi misli zapletle.)

Kmalu poročam! 
 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >